Življenjska pot povprečne "komunistične" organizacije na zahodu

Članek opisuje tragično pot komunistične partije ZDA. CPUSA je v v prejšnjih dveh stoletjih pomembno prispevala k delavskemu boju za 8 urni delavnik, konec otroškega dela in padec segregacijskega režima Jim Crowe.

Danes je stranka samo še senca svojih preteklih dosežkov. Zavija se v trockistično, kvazi anarhistično retoriko, ki reciklira zlajnane, iz učbenika privlečene parole o utopičnem komunizmu, v katerem ne bo policijske države in birokracije. Zato se, seveda z recikliranjem mainstream medijske propagande, redno poslužuje moraliziranja o morastih, avtoritarnih, nezahodnih suverenističnih režimih, kot so Rusija, Kitajska in Iran. O dosežkih teh režimov sem dovolj povedal že na kakšnem drugem mestu. Jasno je, da so materialno in še kako drugače emancipirali na milijone ljudi in to navkljub konstantnemu političnemu in ekonomskemu obleganju s strani zahodnega imperializma.

Z aktualnimi problemi ameriškega delavskega razreda se CPUSA ne ukvarja. Še več. Aktivno poskuša diskreditirati dejanske komuniste, ki nas opozarjajo pred ukrajinskim fašizmom in zionističnim imperializmom. CPUSA se raje oportunistično lima na kapital finančnih mogulov kot je Jeff Bezos ali pa političnih prodancev kot je Demokratska stranka in temu primerno diskutira samo še o homofobiji, transfobiji, seksizmu, ableizmu itd... Torej o temah razdruževalne identitetne politike.

Namesto, da bi se CPUSA resneje ukvarjala z zgodovino ameriškega proletariata in desnici poskušala iz rok iztrgati populistično prisvajanje ljudske tradicije, straši pred Trumpovskim populizmom, ki je zgolj posledica odsotnosti konkretne politične alternative. Liberalci se sramujejo nacionalizmov, saj nikakor ne morejo doumeti, da zgodovina posameznih nacij sestoji tudi iz pozitivnih epizod, v katerih zasije kolektivna moč plebsa. In iz tu desnica črpa svojo moč in sploh v zadnjem času dosega zavidljive uspehe.

Upam, da bo s trenutno okostenelostjo klasične liberalne, ultra levičarske politike pometla revitalizacija patriotskega socializma, ki se zaveda, da je potrebno upravičeno zafrustriranost čedalje bolj konzervativno, tradicionalistično naravnanega delavskega razreda mobilizirati za dejansko progresivna dejanja.