Zahodna levica in fetiš "čiste" revolucije

O ČISTUNSKOSTI ZAHODNE LEVICE

Na tej točki je še laičnemu opazovalcu politike jasno, da je večina zahodnih levičarskih strank (tako social demokratskih kot bolj radikalnih) prodanih neoliberalizmu. Ni pa bilo vedno tako. Nekateri menijo, da je moč svetovne levice in posledično tudi zahodne levice ključno zamajala izguba verjetno najbolj tehtnega borca proti imperializmu- Sovjetske zveze. Meni pa se zdi, da so stvari še majčkeno bolj komplicirane.

Zahodna levica se vse od 19. Stoletja naprej sooča s posebnim problemom. Centri velikih imperialističnih sil so s plenjenjem tujih zemlja delavskemu razredu na rodnih tleh izplačali koncesije in ga vsaj deloma demilitarizirali ob vsaki potencialno revolucionarni situaciji. Tako so vladajoči razredi uspešno razbili homogeno razredno silo, ki bi postala njihov grobar. V zadnji instanci na nasilen način, če je bilo to potrebno.

Deloma pa je zahodna levica (v vseh raznoterih oblikah) za svoj neuspeh kriva sama. To je toliko bolj evidentno, če se ozremo na velike nemire na sredini prejšnjega stoletja. Stranka Črnih panterjev in komunistična partija ZDA so nekoč podedovali zavidljivo število članov in pomembno vplivali na javno mnenje ameriškega ljudstva.

Ko je CIA spoznala, da Panterji z mrežo komunističnih aktivistov predstavljajo resno nevarnost obstoječemu sistemu, je pričela v njihove kroge pošiljati agitatorje in prevarante, ki so razsajali škodljive ideologije. Na primer, črnski nacionalizem, demokratični socializem in podobne nebuloze, ki nimajo veze z krojenjem revolucionarne razredne politike onkraj rasnih in še kakšnih arbitrarnih razlik. V radikalna gibanja so se infiltrirali fanatični pozerji, ki so poniževali in zasmehovali vse tiste manj prepričane komuniste oziroma tiste, ki se niso ravnali po natančno predpisanem kodeksu "revolucionarnega "delovanja". Ne znaš na pamet citirat 5. Poglavja Maove rdeče knjižice? Potem pa nisi moj tovariš!

Absurdnost te situacije je bila toliko bolj evidentna v Franciji, kjer so se še bolj raznorazne komunistične frakcije v sindikatih, strankah in akademskih krogih odpovedale veljavi delavskega razreda in se raje spuščale v abstraktne teoretske boje o pravilnosti ideoloških pozicij.

Ta teoretska, ideološka čistunskost se je v vsej svoji solipsističnosti zlila z najbolj ogabno imperialistično propagando o real socialističnih režimih. Dandanes se velika večina zahodnih levičarjev zgraža nad Ljudsko republiko Kitajsko, Sovjetsko zvezo, S Korejo itd., Saj so te režimi "nepopolni" socializmi. Imeli so revolucije, a niso dosegli komunizma. Niso dosegli ideala svobodnega, nezatiranega človeka. Tako prepričanje popolnoma spregleduje, da so te režimi materialno in še kako drugače emancipirali na stotine miljonov ljudi in jim zagotovili praktično zastonj osnovne dobrine. Navkljub obleganju s strani aktualnih sovragov. In še vedno so velika ovira dominanci imperializma.

Zdi se mi, da so predstavniki zahodne levice ljubosumni, ker še niso uspeli izvesti nečesa, kar je podobno revoluciji. In mislim, da tega še dolgo ne bodo storili. Če sploh. Dokaz za to leži že v naši "nadobudni" slovenski intelektuani sceni, kjer se samooklicani marksisti raje zadržujejo v ozkih krogih izbrane intelektualne elitice in polnijo alineje v svojem CVju, namesto, da bi z koristnimi informacijami začeli polniti glave delavskega razreda.

Dokler ne umrem se bom boril proti intelektualnemu snobizmu, liberalizmu in obskurizmu.