Vprašanje o splavu

Dandanes se možnost dostopa do splava prikazuje kot odrešilno bilko za vse naše probleme. Levoliberalne stranke, npr. Ameriški Demokrati problem izrabljajo za nabijanje političnih točk in za nazadnjakarske označujejo vse tiste, ki se z njimi je strinjajo. Pri tem se vseeno ne potrudijo, da ob prihodu na oblast pravico do splava po konvenciji Roe v Wade zapišejo v ustavo. Ob naslednji kandidaturi taki in podobni akterji to vprašanje ponovno izkoristijo za oportunistično volilno salto. Kako je to drugače od početja institucionalnih konzervativcev, ki oporekajo splavu?

Resnica je, da vprašanje splava pri političnemu združevanju ljudi z enakimi in materialnimi ekonomskimi interesi razdružuje, saj je t.i. fringe issue. Veliko ljudi delavskega razreda je do splava skeptičnega, saj so konzervativno naravnani. Del volilne baze pa bo vedno navijal za takšne in podobne ukrepe levice, saj se jim dobrika identitetna politika in liberalna ideologija, ki splav skupaj z momentarno hajpanimi polemikami (LGBT, feminizem, eko fašizem itd.) Zapakira v pro choice škatlo povprečnega progresivca.

Splav je seveda smiseln iz vidika preprečevanja škode ženskam, ki so v nosečnosti zaradi zapletov lahko v smrtni nevarnosti. Zato se moramo postaviti onkraj levoliberalizma, ki splav predstavlja za pravico povprečne maloburžujke, misleče, da si je s to pravico pridobila še več svobode pri razpolaganju s svojim telesom. In se znebila odgovornosti pri prispevanju k reprodukciji družbe.

Po drugi strani pa (mnogo, mnogo) več ljudi na svetu umira zaradi imperialističnih vojna kot zaradi neuspešnih splavov. In te vojne so večinoma posledica progresivnih sil, ki zagovarjajo opisane kulturne teme. Tako da če se moram odločati med liberalnimi imperialisti in konzervativnimi suverenisti, ni dvoma, koga bom izbral.