Sporočilo za vse postmoderne liberalce: spola sta samo dva

Obskuristi kot so Judith Butler in podobni intelektualni sofisti posstrukturalističnih študij nas že dlje časa poskušajo prepričati, da je spol nekaj fluidnega. Če se danes identificiram z meni pripisanim biološkim spolom, sem lahko jutri že levji kralji ali pa golobja princesa s penisom. Čeprav slednjega mogoče sploh ne posedujem.

Teorija spola namreč zagovarja, da ključen del posameznikove spolnosti le SUBJEKTIVNI občutek poistovetenja z x,y identiteto. Za kar se imam, to tudi sem. Postmoderni nihilisti teorije spola zagovarjajo, da je ta subjektivizem nekaj primarnega, torej obstaja že od nekdaj (trans osebe in t.i. furrye pa lahko zasledimo že v antiki), prav tako pa temeljnega.

Celo nekateri "znanstveniki" kot so denimo Fausto Sterlling so šli tako daleč, da so fenomen biološkega spola opredelili skozi modele kontinuiranih dimenzij. Posameznik se lahko denimo rodi kot ženska, a ker skozi zorenje pridobi več moškim podobnih telesnih značilnosti, potem je plavzibilno reči, da se je rodil v "napačno" telo.

Teorije Fausto Sterlling so v LGBT skupnostih in na levoliberalni sceni postane obče sprejeta modrost. Čeprav Fausto Sterlling zanemarja, da so ravno bolj njene arbitrarno postavljene spremenljivke oziroma kriteriji, ki določajo kaj je moško ali žensko, nekaj družbenega in ne empirično potrdljivega. Dandanes pač ni več redkost, da se najstnikom zaradi izpričane spolne distrofije predpiše rastne hormone in terapijo. Na tranziciji posamezne trans osebe farmacevtski lobiji skozi leta zaslužijo več milijonov dolarjev. Pogostokrat so te osebe še naprej nezadovoljne same s sabo, tudi po tranziciji.

Je mar mogoče, da so svoje nezadovoljstvo z odtujitvijo pod kapitalizmom prenesle na obsesivno kompluzivno ukvarjanje z lastno identiteto? Mar ni to zgolj oblika obrambnega mehanizma v stanju razočaranosti nad občim?

Jasno je, da je med človeško populacijo pravih transspolnikov, hemafroditov, ki posedujejo tako moške kot ženske reproduktivne značilnosti, vse skupaj okoli 0,0001 odstotek. Genetika diktira postavitev in razvoj naših kromosomov, s tem pa za sabo potegne cel kup materialnih posledic, s katerimi se postmodernisti ne ukvarjajo.

Ženske so tiste, ki lahko rojevajo otroke, ne pa moški. Zaradi tega se jim pogostokrat godi krivica, saj jim delodajalci izplačujejo nižje plače, ob odhodu na porodniški dopust jih odpuščajo, povrh vsega pa jih ne kompenzirajo zaradi menstrualnih krčev. Ženske in moški prav tako zbolevamo za različnimi boleznimi: moški trpijo za raznoraznimi kardiovaskularnimi komplikacijami, ženske pa bolj pogosto zbolevajo za rakom. Ker imamo oboji različne potrebe, načine delovanja in čustvovanja ter konstitucijo potrebujemo ločene družbene prostore. Denimo v zaporih in t.i. varnih prostorih za žrtve posilstva na straniščih in na področju športa itd.

Zgodovinski pregled daje vtis, da so se postmoderne teorije spola in LGBT idealizem pojavili ravno na precepu 20. Stoletja, ko je na zahodu prišlo do množičnih nemirov. Vladajoči razredi so se preko raznoraznih medijev in varnostno obveščevalnih služb zoperstavili moči takratne zahodne komunistične levice tako, da so pričeli iznajdevati nove identitetne pole, ki bi zarezali delitve med sicer homogeno razredno populacijo z istim ciljem: ukinitvijo kapitalističnega načina produkcije. Kar hočem povedati je, da lahko trenutne diskurze o spolnih zadevah povežemo z jasnim socialnim inženiringom in kulturno politiko raznoraznih Rockefellerjev in podobnih tičev, ki so s tem želeli demilitarizirati delavski razred.