(Samo)hvala (močno) precenjenega RŠ

Zadnje čase lahko po medijih (ponovno) prebiramo o presvetem, "najjačem" Radiu Študent, o katerem je nedavno izšla monografija. Da je RŠ "najboljši radio ever" so složni tako zunanji opazovalci in oboževalci radia, kot (aktualni in nekdanji) sodelavci, ki se radi ponašajo s tem, da je to institucija, zaslužna za oblikovanje cele generacije aktivistov, novinarjev, politikov in še prenekaterih dobro uveljavljenih posameznikov v porah kulturnega establišmenta. Kot nekdo, ki se je imel priložnost nekaj let muditi na radiu imam o tem proklamiranem imidžu RŠ tudi lastno mnenje. Nameravam ga razčleniti v sledečih nekaj odstavkih. Ker mi je trenutno uredništvo RŠ onemogočilo objavljanje čedalje bolj kritičnih prispevkov do zahodne medijske propagande, imperializma in kapitalizma v vseh možnih oblikah, in me eventuelno zaradi pritiskov prenekaterih liberalno orientiranih sodelavcev dokončno skenslalo, se mi zdi bolj racionalno kritiko teh potez nameniti njegovemu poslušalstvu in javnosti vobče.

Prvo kot prvo je treba poudariti, da je RŠ predvsem kulturni fenomen. Zrastel je na zelniku študentskih ustaj v 60. letih prejšnjega stoletja in se temu primerno (vedno) oriental tudi pri prakticiranju svojih politik in stanc. V svojem kritiziranju napak jugoslovanskega socializma ni bil zgolj "upornik brez razloga", ampak je porodil veliko spoštovanja vrednih teoretskih debat in stališč. Tega sploh ne zanikam. Ostaja pa na mestu dejstvo, da je v pogostokrat antagonističnem odnosu do partijskih oblasti, radio pričakovano padel v naročje oportunističnih agensov kvazi svobodne civilne družbe, ki je predvsem od 80. let naprej postala žarišče s strani imperialistov financiranih nevladnih organizacij. RŠ takrat morda ni dobil niti centa od Sorosa ali Rockefellerja. In to tudi ni poanta. Ko je bilo treba stopiti v bran kriminalni, oprtunistični četverici JBTZ in se odpovedati socializmu ter vsem njegovim dosežkom v imenu zlagane nacionalne demokracije in človekovih pravic je to RŠ storil zelo spontano. Praktično z lahkoto, saj je bil vedno deloma odivsen od alianse z socialnim kapitalom kulturniške buržuazije, ki gleda samo na svoj materialni blagor in je v razpadanju socializma uvidela priložnost za izboljšanje svojega položaja.

Nazadnje, ko se je RŠ tako ustrelil v nogo je bilo v času korone. Takrat so posamezniki na politični redakciji pisali hvalnico Janezu Janši (očitno se zgodovina rada ponavlja), ki se je spogledoval z idejo uvedbe obveznega cepljenja, znanstveniki na radiu pa so povzemali od WHOja servirano dnevno dozo pro cepilske, "hard lockdown" propagande. Te ta iste propagande, ki so jo dejansko resni novinarji pri mediju Grayzone razgalili za izmislek angleških varnostno obveščevalnih služb, podrepnikov velikega kapitala. Ko sem svojim sodelavcem zaupal, da se mi njihovo širokoustenje o teh zadevah ne zdi utemeljeno, sem naletel na posmeh in neodobravanje. Češ, kako lahko padam na poceni fore teoretikov zarot, norčkov, ki ne verjamejo v globalno segrevanje in mislijo, da nam vladajo reptilska globoka država. Te norčki so ubogi, od zatohle desničarske propagande oprani mongoloidi, ki ne priznavajo veljave znanosti. Četudi je ta "znanost" zgolj od farmacevtskega lobija in parazitskega menedžerskega, poslovnega razreda forsirana topoumna resnica.

Res je ironično, da niti kleni liberalci v resnici ne verjamejo v poštenost, "fair play" princip zahodne liberalne demokracije, novinarji na "mediju posebnega pomena" pa obstoj globalističnih, parapolitičnih struktur označujejo za plod desničarskega imaginarija. Čeprov so onkraj političnih dualizmov te strukture dokazano odgovorne za netenje desetine konfliktov po celem svetu, vpletene pa so tudi v naročanje umorov, biološko eksperimentiranje in trgovino z drogo in ljudmi itd. Ali RŠ liberalci resno mislite, da je ameriško ljudstvo volilo za vojno v Vientamu? Ali pa za vpletenost CIE pri kontroliranju južnoameriškega narko imperija?

Taka naivnost in ignoranca seveda posledično močno vplivata na način poročanja. Politične oddaje na RŠ so zgolj sredstvo razširjanja "vidnih", "sprejetih" informacij, ne pa konkretnejša, globlja analiza geopolitičnih razmerij.

Kako zelo RŠ škoduje recikliranje takih "objektivnih" resnic, kot jih lahko zasledimo na straneh praktično vseh mainstream medijev, se je lepo pokazalo tudi po ruski invaziji na Ukrajino. Takrat je RŠ ponovno stopil na stran povzemanja liberalne propagande, ki je ta konflikt skušala naslikati kot izključno boj med ruskim in zahodnim imperializmom. O temu konfliktu sem se izpovedal že dovolj. Tako da ostanimo pri temu, da so zgodbice o "ruskem imperializmu" še en lari fari neokonzervativnih imbecilov, ki so vojno osebno prinesli na tla Ukrajine. In presentljivo tej zgodbici o ruski agresiji še vedno naseda nebroj (liberalnih) levičarjev! Fenomen brezglavega kimanja liberalizmu, razširjevalcu prenekaterih uveljavljenih establišmentskih pozic je prav posebna lastnost mehke, zahodne levice, ki mora zaradi svoje prisesanosti na sredstva iz EU in od podobnih financerjev, skruniti poslanstvo služenja resnici.

Recimo, da radiu še oprostimo za kikse na področju veliko bolj dvoumnega boja okoli resnice o koronavirusu. A na primeru ukrajinskega konflikta se je lepo pokazalo, kako zelo lenobno se loteva poročanja, sploh pa spoprijemanja z mitologijo imperialistične propagande. Toliko o "alternativnosti" RŠ, s katero se bahajo njegovi najbolj glasni elementi.

Ob hkratni degradaciji novinarskih standardov se dogaja tudi depolitizacija. To lahko trenutno zasledimo predvsem na kulturni redakciji, ki je ukvarjanje z politično ekonomijo, prepoznavanjem propagande in analizo razmerij moči, zamenjala za identitetno politiko. Zdaj je "in" nazdravljanje LGBT in liberalno feministični ideologiji, skupaj z (že sicer od nekdaj prisotnim) fetišiziranjem lokalne umetniške krajine. Vse to je še en žebelj v krsto gnijočega kadavra medija, ki je zaradi svoje odvisnosti od materialne realnosti incestuozne, rigidne kulturniške scenice obsojen na životarjenje v senci novinarske povprečnosti. Če se hoče RŠ izvleči ven iz te mlake malodušnosti (dvomim, da se bo brez večjih pretresov na uredniških pozicijah), bo moral resno pretehtati opcije prihodnjega razvoja. Ali želi ostati samo še en kulturniški NGOjček v poplavi podobnih mešalcev megle, ali pa se želi posvetiti revolucionarni poti resnice?