MT-REPORT

Pesimizem in ideološka izpraznjenost levice

Patetično levoliberalno moraliziranje o vzponu "skrajne desnice" in "fašizma" je dandanes znak globoke izčrpanosti institucionalne levice. Ta mehka levica se je odpovedala razrednemu boju. Odpovedala se je množični politiki in suverenizmu in trobi samo še v rog obče sprejetih narativ (o ekosocializmu, liberalnemu feminizmu, LGBT problematiki, splavu itd.), ki porajajo brezvezne, ljudi razdružujoče kulturne boje.


Čeprav se takšna sorta levice proklamirano postavlja na pravo stran zgodovine, saj vihra z zastavo progresivizma, pa v praksi dela redkokdaj drugače od desnice. Podobno kot globalistična desnica zagovarja neoliberalne politike ali pa površinske, reformistične ukrepe (včasih še to ne), po drugi strani pa je brezsramen imperialist. To se je v zadnjem obdobju nekaj let lepo pokazalo predvsem pri levih strankah v Evropskem okolju, kjer (z nekaj svetlimi izjemami) prevladuje šovinističen odnos do anti-kolonialnih, anti-imperialističnih bojev, ki jih bijejo države kot so Rusija, Kitajska, Severna Koreja, Kuba in še bi lahko našteval.


Še huje, se v nekaterih primerih zahodna, mehka levica s takimi problemi sploh ne ukvarja, saj se ji je bolj pomembno ukvarjat statusnimi titulami in režimski kampanjami v podporo politično-ekonomskega statusa quo, ki plačuje njene račune. Razred profesionalnih aktivistov nas pač ne bo rešil, ampak segmenti dobro organiziranih skupin, ki bodo omajali topoumno cenzuro našega liberalnega režima in se posvetili ključnim problemom geopolitike.


Namesto, da bi bila sodobna zahodna levica v ofenzivi, se raje predaja defenzivnemu zasmehovanju delavskega razreda, ki se zaradi njenega elitizma in oportunizma čedalje bolj obrača k raznoraznim konzervativcem in prvakom populizma. Levičarji razloge za to radikalizacijo v desno radi iščejo pri inherentni "zabitosti" delavskega razreda, ali pa pri brezsramnih, drznih kvalitetah njegovih uzurpatorskih mobilizatorjev.


To oholo početje ni nič drugega kot poceni obrambni mehanizem, izgovor za to, da se nič ne spremeni. "Ta glasnim", uveljavljenim osebkom v naši relativno levo obarvani akademski, intelektuani sferi, na položajih prestiža omogoča nadaljnjo karierno pot, hkrati pa reprodukcijo ideološko-političnega sistema vobče. To pa zato, ker te posamezniki pravzaprav ne govorijo nič takega, kar bi lahko ogrozilo sistem kot tak. To lahko stori samo združevanje onkraj s strani ekspertov predpostavljenih, popolnoma umetnih delitev med ljudstvom.


Ljudi več ne moremo deliti po liniji "desnih" in "levih", saj je jasno, da se nobena proklamirana stališča strank ne ujemajo v celoti z ljudskimi nazori, ampak zelo površinsko, zato ljudje volijo oportuno. Ali pa glede na razočaranost nad v preteklosti izbrano politično opcijo.

Tako je bistveno, da se levica znebi svojega nadutega, napihnjenega odnosa do politike in si končno prizna, da je v mnogih pogledih skrenila s svoje poti. Samo iskrenost ter resnicoljubnost ju lahko vrneta nazaj v igro.