Odgovor na grožnjo zahodega imperializma sta lahko samo stalinizem in maoizem

Titoizem se je revizionistično poskušal dobrikati zahodnim velesilam. Cel projekt neuvrščenih se je financiral pri Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki. Torej pri institucijah pod ameriško hegemonijo. Ko so rubežniki mednarodnega finančnega sistema zahtevali vrnitev posojenih financ, se je Jugoslavija začela zapletati v začaran krog zadolženosti, saj s proizvodnjo zgolj za domači trg ni mogla odplačati posojil.

Idilo jugoslovanskega samoupravljalnega eksperimenta so torej zagotavljali zunanji faktorji, medtem, ko jugoslovanski politiki (podobno kot sovjetski) niso razmišljali o bolj konkretnem vzpostavljanju alternativnih monetarnih in gospodarskih sistemov.

Tito je s pucanjem stalinistov in ostalih herojev vojne omogočil, da so se v Partiji po letu 49 zaredile liberalne frakcije, ki so leta 65 izsilile liberalne ekonomske reforme, seveda na račun enakosti, solidarnosti in pravičnosti. Ta liberalna frakcija je bila v zgodovini jugoslovanske politike prisotna ves čas in je delala v škodo projekta SFRJ.

Če Tito ne bi bil tako trmast, Stalina pa pozneje ne bi nadomestil oportunist Hruščev, sem prepričan, da bi se zadeve razpletale drugače.

Dokler bo grožnja zahodnega imperializma realnost, nam ne preostane drugega kot obrambni boj proti škodljivemu liberalnemu oportunizmu in zlaganemu humanizmu.