O radikalcih, ki podpirajo Joea Bidna

Pa vržimo uč še na fenomen radlibov (radikalnih liberalcev) oziroma mehkih socialistov in komunistov, ki so ob nedavni debati za bodočega predsednika ZDA s ponosom podprli paradnega konja demokratske stranke, senilno mumijo po imenu Joe Biden.

Pri segmentih mainstream levice očitno vlada prepričanje, da je po nekih arbitrarnih kriterijih demokratska stranka veliko bolj naklonjena problemom delavskega razreda kot republikanci, sploh pa nek populist kot je Trump.

Posamezniki s takim prepričanjem namreč čislajo naklonjenost demokratov do LGBT in feminističnih bojev, zelene agende, višjih davkov za bogate in organiziranja sindikatov.

Levoliberalno identitetno politiko sem demantiral že neštetokrat, tako da ne mislim pretirano ponavljati teze, da so te ideologije v službi deljenja populacije po linijah brezveznih kulturnih bojev, ki nimajo veze z univerzalizmom razrednega boja. Ironično je, da desni populisti s čislanjem nacionalnih interesov, protekcionizma in suverenizma za razliko od levičarjev uporabljajo socialistični ideologiji bližjo retoriko. Medtem levolibi to retoriko moralistično povezujejo s fašizmom in anti semitizmom in desne populiste označujejo za "teoretike zarote", čeprav je očitno, da so levolibi z razširjanjem mitov kot je Russia Gate (dezinformativno kampanjo ameriških varnostno obveščevalnih služb, ki so (neuspešno) poskušale zmago Trumpa leta 2016 prikazati kot posledico ruskega vmešavanja v volilni proces) sami najbolj zloglasni pacienti s kapicami iz aluminijaste folije.

Ekofašizem je še en podoben način preusmerjanja pozornosti od perečih socialnih problemov k popolnoma izmišljeni malthussijanski ideologiji depopulacije in brutalnega šparanja, saj je te dni za pohabljeno verzijo kapitalizma, v katerem živimo, že kravji prdec prevelik strošek. Fama o globalnem segrevanju zaradi izpustov CO2 je izmislek naftnih in podobnih lobjev, ki iščejo nove načine zaslužkov in poskušajo okrniti delovanje svojih konkurentov, navsezadnje pa preprečiti materialno opolnomočenje proletariata. Al Gore in podobni intelektualni pozerji psevdoznanstvene discipline po imenu klimatologija so vsi plačanci filantropnih fundacij (npr. Rockefellerjeve ali Sorošove) s t.i. "degrowth" agendo. Njihove metode raziskovanja in utemeljevanja fenomena globalnega segrevanja so popolnoma nebulozna, abstraktna in sofistična, zato ne preseneča, da jih je demantiral že marsikateri strokovnjak s tega področja.

Sindikati pod okriljem demokratske stranke so koruptivni in skrajno neučinkoviti. So ščit za ozki krog profesionalne poklicne elite, ki deluje v prid kapitalističnega statusa quo. Ko so se v preteklih letih Amazonovi delavci poskušali ustvariti od demokratov neodvisne, bolj militantno naravnane sindikate, so jih te na vsak način poskušali ustaviti. Podobno kot mnoge druge modro ovratniške, manualne delavce, ki so ravno zaradi izrazito anti delavsko naravnanih politik demokratov izvolili Trumpa.

Levolibi dokaj poenostavljajo tudi problem davkov. Čeprav progresivni davki in višanje neposrednega obdavčevanja v manjši meri dodajo k blaginji manj premožnih, pa to navsezadnje ne pomeni nič v obči sliki, kjer moramo upoštevati, kako davki odigrajo svojo vlogo pri spodbujanju inovacij in tehnološkega razvoja. Nižanje davkov pri določenih pomembnih panogah pod pogoji centralnega planiranja in socialistične ekonomije pripelje do buma v razvoju produkcijskih sil, ki so po marksistični teoriji glavni faktor pri odpravljanju revščine.

Ko je Trump znižal davke za bogate je za njih ustvaril celo kopico novih problemov. Težje so na primer pojasnili, od kje pridobijo svojo bogastvo. Ki, kot vemo, izvira predvsem iz raznoraznih davčnih oaz in ostalih vogalov sive ekonomije.

Demokrati so v preteklih desetletjih (predvsem od 70. let naprej) z oblikovanjem ultra neoliberalnih tržnih sporazumov, iniciativ, struktur, institucij in agensov izvedli agresivno deindustrializacijo, ki je daleč bolj kot katerikoli desni akter oškodovala delavski razred.

Levoliberalni podporniki demokratov brezsramno lažejo tudi o obsegu in intenziteti Trumpovega imperializma. Čeprav je Trump pri vmešavanju v suverenost ostalih nacij še kako krvav pod kožo, pa za razliko od Obame ni pričel z nobeno novo neposredno vojaško intervencijo, ampak je svoje nasprotnike (Kitajsko, Kubo, Rusijo, Iran itd.) poskušal brzdati predvsem z ekonomskimi sankcijami. Za razliko od Bidna prav tako ni bil tak krvoželjen neokonzervativec, ki bi nas potegnil v neposredno vojno z jedrsko velesilo.

Oportunistično podpiranje demokratskih ciljev je posledica globoke protislovnosti sodobne levice, ki je geopolitično totalno nerazgledana, teoretsko pa prav tako siromašna.

Kritika ameriških demokratov ne pomeni brezpogojne podpore republikancev ali Trumpa. Pomeni zgolj nastaviti zrcalo osebkom, ki so levo politično opcijo ugrabili za interese elite in preprečevanje razrednega boja.