MT-REPORT

O paradi ponosa

Parada ponosa je kot podaljšek identitetne politike LGBT paradni konj kapitalističnih elit in njihovih podanikov, ki jim ni do temeljne preobrazbe trenutnega statusa quo, ampak predvsem do omogočanja takšnih ali drugačnih privilegijev izbranim družbenim skupinam prestižnega statusa.


LGBT skupnosti danes spolnim manjšinam omogočajo "varne prostore", v katerih se naučijo udejstvovati na potrošniškem trgu raznoraznih identitet in izdelkov, načinov življenja in zabavne industrije. Posamezniki si tako ustvarijo umetno realnost, osredotočeno okoli glorificiranja lastnih spolnih tendenc in nazorov, ki pa navsezadnje ne morejo zajeti bistvo človeka. Ali pa njegovega razmerja z občim.


Nobenega ne more presenečati, da so tekom let raznorazni filantropni velikani kot so Open Society Foundation (Soroš, če smo natančni), Rockefellerji in podobni tiči investirali milijone v zelo različne nevladne organizacije z misijo širjenja mavrične strpnosti in tolerance. To so počeli z namenom ustvarjanja in širjenja ideologije ter miselnosti, ki pred posameznikovo razredno identiteto postavlja njegovo spolnost in ga s tem na neustrezen način predalčka kot kvazi posebno spremenljivko.


LGBT ne more in niti ne govori v imenu delavskega razreda, ki je v zajetnem delu sestavljen ravno iz spolnih manjšin. To pa zato, ker na nikakršen način ne izziva aktualnih kapitalističnih razmerij. Ne izziva razlogov za zatiranost in odtujenost spolnih manjšin, čeprav se pretvarja, da opozarja pred "zategnjenostjo" "ozkomislečih" ljudi, ki tovrstne problematike ne razumejo.


Kruta resnica je, da simbolično priznavanje spolnih deviacij ni zgolj trivialno početje ampak v večini ljudi, ki s svojimi mizernimi plačami ne morejo preživeti skozi mesec, iz čiste absurdnosti, kakor jo lahko zasledimo v mnogih primerih "woke" paradiranja, ustvarja logičen odpor. Ne govorim samo o vsiljivosti LGBT propagande, ki je šla tako daleč, da je zanikala biološki spol. Govorim o (ne)učinkovitosti priznavanja identitetnih razlik pri političnem združevanju in s tem izzivanju statusa quo.

Ko bodo podaniki trenutnih form buržuazne LGBT ideologije spoznali, da je na prvem mestu njihov socialistični čut, ne pa spolno ozadje, ki ne garantira moralnega delovanja, potem jih bomo sprejeli kot tovariše v skupnem boju.