O fašizmu

Levica dandanes politike, kot sta npr. Orban in Putin ter podobne akterje rada označuje za fašiste. Enako so bili mehki levičarji na zahodu(ravno Frankfurtska šola pod Adornom, ki jo je financirala CIA) pred desetletji prepričani, da je sovjetski socializem fašističnega značaja.

Takšne liberalne definicije fašizem izolirajo od materialnih pogojev njegovega nastanka in z moraliziranjem o abstraktnih kategorijah "avtoritarizma" in "totalitarizma" onemogočijo bolj produktivne debate o tovrstnih družbenih fenomenih.

Fašizem prav tako ni produkt zavestnih odločitev skupine ljudi s točno določenimi psihološkimi značilnostmi, ampak vznikne kot posledica specifičnih družbenih kontradikcij.

Kaj je torej značilnost pravega fašizma? Prvo kot prvo militarizacija kapacitet kapitalističnega načina produkcije in liberalizma. Sistem več ne more vzdrževati obstoječe strukture mezdnega suženjstva in prikrivati zlaganost ideološke podlage liberalne demokracije, zato poskuša grožnjo čedalje bolj razočaranega delavskega razreda brzdati z nasiljem.

Fašizem financira dobro organizirane tolpe, ki zastrahujejo revolucionarje in z njimi fizično obračunavajo. Primer tega so Mussollinijeve črne srajce, v sodobnosti pa šovinistične paravojaške ukrajinske milice, ki nad etničnimi rusi zganjajo genocid. Na slovenskih tleh se pocestneži kot so Rumeni jopiči težko primerjajo z dejanji takih razsežnosti.

Drugo kot drugo je za fašizem značilen imperializem. Nacifašiste je financiral zahodni kapital zavoljo preprečevanja vzpona socializma. Hitler je sprožil obsežno vojaško kampanjo proti Sovjetski zvezi. V tej vojni je umrlo vsaj 27 milijonov ljudi. Mussollini si je hotel ponovno podrediti bivše italijanske kolonije.

Ta imperializem je tudi ekonomske narave, saj preko raznoraznih mednarodnih finančnih institucij izvaja pritiske na nacije s šibkimi valutami in monetarno infrastrukturo.

Tretje kot tretje, fašizem nima veze z socializmom. Fašizem je reorganizacija kapitalističnega načina produkcije in z njim povezanimi privatnimi lastniškimi razmerji. Vladajoči razredi to storijo z vlaganjem v vojno industrijo ali pa v panoge, ki so na robu propada.

Jasno je, da so na podlagi naštetih kriterijev, ljudje kot so Orban, Le Pen in Putin nacionalisti in suverenisti. Sovjetska zveza pa je bila oblika državnega socializma.

Levičarsko pritoževanje o vesprisotnem fašizmu dandanes je oportunističnega značaja. Posebej od 90. Let naprej levičarske, social demokratske stranke, ki so se močno premaknile proti desni, oznako uporabljajo za boj proti populistični desnici. Levica s tem skuša prikriti lastno prodanost velikemu kapitalu, isto oportunistična desnica pa zgolj izkorišča njeno dvoličnost.

Menim, da je levičarsko moraliziranje o fašizmu neproduktivno in samodestruktivno, saj levico potiska v obrambno vlogo žrtve, hkrati pa jo izolira od konkretnih družbenih bojev. Vzpon konservatizma in reakcionarnih mišljenj je povezana z zaostrovanjem materialnih, družbenih razmer. Deloma te fenomeni temeljijo v dejanski realnosti, zato je kritično, da jih levica ustrezno nazove, ne pa zgolj žigosa za napačne in neumne.