Namesto levoliberalizma, kulturni konservatizem

O političnih oblikah liberalizma in konzervatizma pomoje ni potrebno izgubljati preveč besed. Tako mainstream oblike desnice kot levice so izrazito imperialistične in reakcionarne, saj navijajo za NATO intervencionizem in vobče prevlado zahodne civilizacije. Zgolj posamezni, izolirani segmenti obeh političnih opcij navijajo za sesutje trenutnega statusa quo. Pa še to običajno iz različnih razlogov.

Kjer desnica krepko prednjači pred levico je pri mobilizaciji svojih volilcev in podpornikov. Desnica se ne boji populizma in se ne boji sklicevati na zapuščino tradicionalizma, ki neposredno nagovarja tegobe povprečnega človeka. Obljublja mu stabilno družinsko življenje, zaščito pred divjo globalistično elito globoke države in večji smisel pod zastavo raznoraznih religij. Progresivci se medtem ukvarjajo z zapostavljenostjo raznoraznih manjšin. Pa še to prokleto slabo, saj zagovarjajo predvsem višjo družbeno mobilnost izbranih karieristov, ne pa blaginjo za cel razred teh manjšin.

Modus operandi liberalne levice je prazni moralizem po principu all talk no walk. Levica uvaja nove oblike simbolične pravičnost in identitetne fragmentiranosti, namesto, da bi se ukvarjala z problemi materialne, razredno povzročene neenakosti in imperializma. Tako ustvarja umetne delitve med posamezniki, ki imajo več skupnega, kot pa različnega.

Kulturni konservatizem posameznika veže na organicistično celoto, ki ne temelji na arbitrarnih spremenljivkah rase, seksualnost itd. Ampak na univerzalnih moralnih principih in resnicah, presegajočih prostor ter čas. Te resnice in modrosti so avtomatično bolj povezane z predpostavkami razrednega boja, kot pa nešteto identitet, ki same po sebi ne naznajajo pogojev za pravilno, moralno delovanje in občevanje.