Izpoved nekega uporabnika

Hudič se je odločil, da bo v moji družini zasejal greh alkoholizma in zasvojenosti. Pokojni ded je pil desetletja, preden ga je streznila bolezen. Na koncu ga je pokopal rak na želodcu, ki se mu je razširil po celem telesu. Morda ravno zaradi prepogostega nalivanja in dolivanja

.

Sam sem se z alkoholom in substancami kot sta kokain in amfetamini pričel zajebavat kot mulc, seveda v skladu z (ideološkim?) nihilizmom sodobnega časa. Živeti za zadetek v petek in potem uživancijo sem in tja razširiti še na cel vikend, tako, da si se cel teden pobiral do naslednjega fiksa, je bil "the thing to do". Preprosto zato, ker si to lahko počel. In ker ni bilo nič boljšega za početi.

Nikoli pa nisem pomislil, da se bo ta na videz nedolžna zajebancija nekoč vrnila nazaj in me brcnila v jajca. Z vse pogostejšim zadevanjem so bili mački, skupaj z depresivnimi obdobji drogeraškega "downtima" vse hujši. Preden sem se zavedal sem konzumiral že med službo, na koncu pa prepil cel teden.

Tako sem počel celo medkoronsko in pokoronsko obdobje, ko se je zdelo, da bo itak vse kmalu šlo v kurac, saj so nam globalisti in vladajoči majordomi vsak teden napovedali nov konec sveta. Kljub zaključenem zdravljenju sem in tja še vedno spodrsnem. S katastrofalnimi posledicami... Tekom let sem oškodoval sebe, bližnjim pa nakopal kup skrbi in tegob.

Menim, da je zasvojenost tako rekoč vgrajena v družbeno tkivo naše kapitalistične civilizacije. Kot potrošniki garamo iz dneva v dan, da si prislužimo vsakdanji kruh, potem pa "uživamo". Uživamo pa tako, da se predajamo potrošniški in zabavni industriji, ki ne poteši zares naše eksistencialne potrebe po življenjskem smislu, pripadnosti in ustvarjalnosti.

Zasvojenost je rezultat duhovne nediscipline, ki vznikne z odtujenostjo. Iskanje višjega smisla v sekularni družbi je brezpredmetno, saj ne prinaša takojšnjega "fiksa". Takojšnjega garanta po užitku, ki pa je itak iluzoren. Neobstoječ. Zato je protistrup temu nihilizmu sodobnega časa samo neka oblika kulturnega konservatizma, ki se navdihuje pri velikih verah sveta in kolektivističnih običajih. Še toliko bolje, če lahko te ideje v praksi realiziramo z obliki političnega organiziranja.