Intersekcionalizem

V levičarskih krogih je dandanes popularno govoriti o večih oblikah zatiranja. "Piflarska" levica rada govori o rasni, spolni in še kakšni identiteti, ki je bojda ločena od razredne pripadnosti. Ljudi, ki se poglabljajo v materialistično, ekonomsko analizo eksploatacije pa žigosa za "razredne redukcioniste", za "bele, heteroseksualne CIS moške", za "brocialiste". Menim, da takšne in podobne pozicije lepo zrcalijo razredno pozicijo teh posameznikov, saj so večinoma akademski, intelektualni priviligeranci, ki trobijo v rog umetno, s strani CIE in podobnih elit sproduciranih narativ.

Intersekcionalizem torej zagovarja obstoj večih oblik zatiranja, ki vzniknejo zaradi posameznikovega rasnega, spolnega, spolno orientacijskega ozadja. Te spremenljivke se smatra za nekaj abstraktnega in med seboj ločenega. Takšna analiza spregleduje, da je večina revnih, torej obubožanih zaradi kapitalistične eksploatacije, ravno žensk, črncev in pripadnikov LGBT skupnosti.

V večini intersekcionalnih debat se redkokdaj izpostavlja razred kot glavno spremenljivko posameznikove identitete. Še več. V "progresivnih" krogih se razredno ozadje smatra za odvečno kategorijo analize, saj v sebi zajema tudi pripadnike belega, ruralnega delavskega razreda. Te ljudje pa po mnenju progresivcev zaradi svojega konzervatizma nikakor ne morejo biti objekt političnega delovanja. Čeprav so ravno tako kot ženske ali črnci žrtve kapitalistične eksploatacije.

Intersekcionalizem je torej idealizem, ker na prvo mesto socioloških raziskav postavlja identitetne, ne pa razredne boje, ki temeljijo na solidarnosti onkraj opisanih identitetnih spremenljivk. Intersekcionalisti se zapletajo v neproduktivne moralizme o kulturni, duhovni depriviligeranosti raznoraznih manjšin, ki jih je oškodovala "bela" kolonizatorska zahodna civilizacija.

Intersekcionalni diskurzi so torej še en način razdruževanja ljudi s skupnim razrednim interesom boja proti kapitalistični eksploataciji.