Evropske kapitalistične elite umetno sprožene migracije koristijo za boj proti delavskem razredu

Po poročanju avtoritet EU naj bi samo v lanskem letu v Evropo prišlo okoli 3.5 milijona migrantov. Okoli milijon jih je na tla Evrope prispelo brez dovoljenja. Tretjina od teh ilegalnih prišlekov je posedovala vizum, a ni odšla, ko se jim je ta iztekel. Tudi, če pogledamo situacijo v Veliki Britaniji, ki je že zdavnaj zapustila EU ugotovimo, da se je število migracij početverilo.

Iz podanih številk je razvidno, da večina migracij na območju Evrope ni ilegalnih, ampak vodenih s strani avtoritet EU in lokalnih nacionalnih elit. Zakaj se te prizadevajo za uvoz nove delovne sile ravno v času, ko se ta na domačih tleh stara, kapitalistična ekonomija pa zaradi protislovij v čedalje bolj ohromelem načinu produkcije že dodobra stagnira?

Sodobne migracije ne delujejo v korist migranta samega, ali pa zdravega gospodarstva in družbe, čeprav nam vladajoče neoliberalne elite poskušajo z ideologijo multikulturalizma spirati možgane, češ, da bomo s prišleki obogatili svoje avtohtone tradicije. Dejstvo je, da višje ravni priseljevanja nižajo plače in to je še posebej opazno v panogah, kjer so te že sicer nizke, na primer v socialni oskrbi, kmetijstvu, zdravstvu in prevozu.

Marx in Engels sta brezposelnost označila za rezervno armado delovne sile, ki je nujna komponenta kapitalističnega načina produkcije, saj kapitalu v boju proti delu omogoča večjo pogajalsko moč.

Pogoji za pridobitev vizumov v EU so danes močno razrahljani. K nam se vabi vse živo, od raznoraznih delavcev v sektorju storitev do klasičnih fizikalcev v industriji. Kapital torej k nam uvaža večinoma poceni, nekvalificirano delovno silo, večinoma zaposleno v sivi, "gig" ekonomiji. Jasno je, da se dobro izobražene, usposobljene in samozavestne delovne sile boji, saj ima ta zahteve po dobrem plačilu in možnosti napredovanja, to pa so koncesije, ki jih kapitalizem ne namerava podeliti.

Namesto, da bi se naše vladajoče elite usmerile v preboj na področju produkcije in oživele umrle industrijske dejavnosti, ki neposredno prispevajo k ustvarjanju dejanske vrednosti in višanju produktivnosti, namerno uvažajo prišleke in delajo na razvrednotenju intelektualnega dela, stebra visoko tehnoloških družb.

Kaj pri vsem tem storiti?

Jasno je, da mora Evropski delavski razred nadaljevati svoje boje za višje plače, socialne bonitete in pravice. Imeti pa mora tudi jasno anti-imperialistično vizijo. Dvigniti mora glas proti kolonizatorskemu projektu zahodne unipolarne hegemonije, ki s haranjem po državah tretjega sveta išče nove načine prelaganja svoje neizbežne destrukcije. Del tega podalševanja agonije nevzdržnega sistema so ravno migracije. Podpreti moramo svoje tovariše v državah pod obleganjem imperializma in jih prepričati, da se za svobodo proti temu demonu še naprej bojujejo na domačih tleh.