MT-REPORT

Dve liniji zahodne levice

Danes lahko pri zahodni levici zasledimo dva trenda oziroma liniji.


Ta prva linija močno deluje pod vplivom marksizma v obliki Frankfurtske šole in se na račun politične ekonomije in prave historično materialistične analize osredotoča predvsem na odtujitev, ki jo porajajo ideologije v takšni ali drugačni obliki. Tu prednjači poudarek na kulturnih bojih: "Mehki" levičarji, kot sam pravim pripadnikom tovrstne miselne struje, se ukvarjajo z pomenom simboličnega pripoznanja in z zelo shematično ter vobče splošno zastavljeno dialektiko med zatiranimi in zatiralci (binarno proti nebinarnemu, ženske proti moškim, homoseksualci proti straight osebam itd.). To neizogibno vodi v obliko političnega delovanja, ki je izjemno lokalizirane in specifične narave. Ne dotika se velikih problemov mednarodnih razmerij moči in geopolitične analize, tako, da je na nek način depolitizirano. Večina zahodne levice operira na tak način. Akademska in intelektualna scena vred z raznoraznimi kulturnimi nevladnimi organizacijami, ki so pogostokrat pod močnim vplivom varnostno obveščevalnih aparatov, sodelujejo pri izgradnji ideološke hegemonije v službi statusa quo in so za spontano recikliranje prenekaterih zdravorazumskih topik diskurzivnega mainstreama tudi dobro plačani.


Druga, manj pogosta in ob stran potisnjena struja zahodne levice je "stalinistična". Glavna paradigma te linije je razredni boj tako v teoriji kot praksi. Ta boj vodi in kreira skrben premislek o naravi kapitalističnega načina produkcije: o njegovih subverzivnih potencialih (ideologijah vladajočih razredov v obliki teorije spola in liberalnega feminizma, med številnimi drugimi), imperialističnih kapacitetah in oblikah eksploatacije. "Stalinisti" ostro nastopajo proti primatu zahodne unipolarne hegemonije, saj se zavedajo, da je sploh po sesutju številnih socializmov v 90. letih ena izmed glavnih marksističnih kontradikcij ta, ki jo poraja razmerje med dolarjem in ostalimi suverenimi nacijami. Iz tega izhaja odločen zagovor režimov pod obleganjem zahodnega kapitala, na primer kitajskega, iranskega, ruskega in številnih drugih. To, kar so za mehko levico ponavadi "teorije zarote" in "dezinformacije" so za "staliniste" objekti resne obravnave in analize. Na splošno so "stalinisti" populisti, ki protislovja med ljudmi motrijo na kompleksen način in se ne zatekajo v enostransko obsojanje reakcionarnih in nezaželenih pojavov, ampak jih želijo razumeti v okviru univerzalnih razsežnosti.


"Stalinistična" paradigma levice je na obronke diskurzov potisnjena predvsem na zahodu, v večini držav tretjega sveta je pravzaprav prevladujoč način razmišljanja. Mislim, da zato ni potrebnih ekstra besed o temu, katera paradigma je ustrezen način teoretiziranja in političnega delovanja.


Zahodni levičarji SPITE.